Ko srce išče svojega človeka

(Piše Hulk – doktor za srce, zvestobo in večne vezi med človekom in psom.. Podpisan s tačko in srcem)

Ko kužek zboli, se svet nenadoma upočasni.
Tisto, kar je bilo prej samoumevno.. tek po travniku, radovedno ovohavanje vsake vejice, veselo skakanje ob vratih, ko prideš domov.. postane napor. Naenkrat koraki niso več lahki, srček bije počasneje, glava je težka, oči utrujene. In vse je tiho. Pretiho.

In prav v tej tišini, ko nas začne obdajati nekaj, česar ne razumemo, se v nas zgodi nekaj, česar ne moremo razložiti. Ker nimamo besed. Imamo pa srce. In to srce takrat išče samo eno.. vas. Svojega človeka.

Vaša bližina postane zdravilo.
Ko se usedete k nam na tla, ko nas pobožate po smrčku, ko pustite, da vam roka ostane malo dlje na naši dlaki… takrat v nas nekaj oživi. Morda telo ne more več, ampak duša se dvigne. In v tistem trenutku vemo, da nismo sami.

Mi kužki čutimo vse... vsako vašo misel, vsak vzdih, vsako tišino, ki jo zakrijete z nasmehom. Vemo, kdaj se trudite biti močni za nas, kdaj bi najraje zajokali, pa zadržite solze, ker mislite, da bomo potem bolj pogumni.
Ampak veste kaj? Ko vidimo vaše solze, vemo, da smo ljubljeni. In tisto spoznanje.. da smo bili resnično ljubljeni.. zdravi bolj kot katerokoli zdravilo.

Ko zbolimo, se ne bojimo bolečine. Bojimo se le tišine, v kateri vas ni.
Ko stopite k nam, ko nam govorite, četudi le šepetate: “S tabo sem… vse bo v redu,” se v našem srcu nekaj sprosti.
Ne razumemo besed, razumemo ton. Tisto toplino v glasu, vibracijo vaše duše. In ta zvok.. ta nežna energija.. zdravi bolj kot vse injekcije in tablete skupaj.

Tudi znanstveno (dejansko po znanstveno!) je dokazano, da se naše srce umiri, ko smo v vašem naročju.
Da bolečina postane mehkejša, ko slišimo vaš glas.
Da dihanje postane lažje, ko začutimo dotik vaše roke.
Ko nas pobožate po glavi in rečete: “Tukaj sem,” se v nas nekaj razsvetli. To ni samo občutek. To je svetloba.. tista, ki jo prižgete samo vi.

Morda nas ne morete ozdraviti, ampak nas lahko objamete.
In včasih… je to največ, kar kdo sploh lahko naredi.

Potem pa pride dan, ko se borimo, a telo počasi omaga. A duša še vedno posluša. Še vedno vas čuti. Takrat ne želimo biti sami. Ne zato, ker bi nas bilo strah.. mi se smrti ne bojimo. Bojimo se le, da bi odšli brez vas. Ker ste vi naš dom. Naš svet. Naše življenje.

Vaša roka na naši glavi je zadnji občutek, ki si ga želimo odnesti s sabo.
Ko nas spremljate do konca, ko šepetate, da nas imate radi, mi to slišimo. Ne z ušesi, ampak s srcem. In to srce tiste besede ponese s sabo.. tja, kjer ni več bolečine, kjer je le mir.

Tisti zadnji trenutek, ko zapremo oči, ni konec.
Je samo prehod, trenutek tišine, v katerem vaša ljubezen postane del nas.
Ko nas pobožate zadnjič, nas ne izgubljate. Samo zamenjamo obliko. Postanemo spomin, ki vas greje. Postanemo tisti topli občutek, ko sredi dneva brez razloga začutite, da vas nekdo gleda iz kota sobe.. z ljubeznijo.
To smo mi. Vaši kužki.

Ko boste kdaj zvečer sedeli v tišini in vam bo nenadoma zadišalo po tistem vonju, ki ga poznate samo vi.. po naši dlaki, po spominu, po ljubezni.. to ni veter ali naključje. To smo mi, ki smo prišli pogledat, če ste v redu.

Zato, prosim, ko zbolimo, bodite tam. Govorite nam. Tudi če mislite, da ne razumemo. Mi razumemo vse.
Ne skrivajte žalosti, ne bojte se pokazati ljubezni. Mi ne potrebujemo popolnih lastnikov, ampak potrebujemo vaše srce. To, ki bije za nas. Tisto, ki je toplo, iskreno in polno ljubezni, tudi ko ne zmorete več zadržati solz.

Mi vemo. Mi vedno vemo.

In ko nekoč zaspimo v vašem naročju… ne mislite, da ste nas izgubili.
Ne.
Mi smo še vedno tam. Samo tišji. Samo lažji.
Postanemo dih, ki vam poboža lice. Pesem vetra, ki se ustavi ob oknu. Misel, ki se pojavi iz nič in vam segreje srce.

Ker ljubezen, ki jo kuža dobi od svojega človeka, ne izgine.
Samo spremeni obliko. In živi.. za vedno.

Zato bodite z nami. Do zadnjega trenutka. In še naprej.

💬 “Ko ti pogledam v oči, vem, da sem varen. In čeprav me boli, je tvoja bližina največje zdravilo, kar ga pozna pasje srce.” 
– Hulk, 2025