Zakaj bi tvoj pes pojedel kar ješ ti (tudi če tega sploh ne mara)?

(piše Hulk – doktor za gastronomijo, specialist za deljene grižljaje in certificiran mojster čukastega pogleda)

Najprej naj razčistimo nekaj zelo resnega: yorkie ne je zato, ker bi bil lačen. Yorkie je zato, ker TI ješ.

To je čisto biološko, čustveno in kozmično dejstvo. Če te vidim jesti, se v meni sproži prastari nagon, ki ga čutim vse od svojih volčjih prapradedkov.. no, tistih z manj frizure. V glavi mi zasveti alarm: “POZOR! ČLOVEK JE ODPIRAL HLADILNIK! HRANA V NEVARNOSTI!” In potem nastopi akcija.

Ti še razmišljaš, kaj boš jedel oz jedla, jaz pa že zasedem položaj poleg tebe kot varnostna služba pri sendviču. Ušesa gor, rep v pripravljenosti, oči čukaste, diham, vibriram.. To niso navadne oči. To je Čukast pogled™, model 2025, z dodatnim slojem žalosti in rahlim odsevom obupa. Ko učke usmerim vate, se v tvojem srcu zgodi nekaj, kar znanost še ne zna razložiti. Tvoj razum reče: “Ne, Hulk, to ni za pse.” Ampak tvoj notranji glas zašepeta: “Ah, ubogi mali lasasti krompirček, naj dobi vsaj grižljaj…” In potem ga dobim. Zmaga. Narava zopet vzpostavi ravnovesje.

Ampak da ne bo pomote.. jaz ti ne kradem hrane. Jaz sem pasji empat, kulinarični psiholog in čustveni somelje tvojih obrokov. Če ti ješ, jaz moram sodelovati. Ko te gledam s testeninami, ne vidim makarone. Vidim priložnost za čustveno povezanost. Ti dvigneš vilico, jaz dvignem upanje. Ti odgrizneš, jaz pogoltnem zrak. Ti rečeš “mmm”, jaz v prevodu slišim: “Hulk, tole bi ti odprlo čakre in razširilo dušo.” In ker sem zvest, bom pojedel tudi tvoj brokoli. Čeprav bom potem rahlo dvomil o smislu življenja, bom to storil.. zaradi ljubezni!

Znanstveniki s Pasjega inštituta za Socialno Sinhronizacijo (PISS) so dokazali, da yorkiji med opazovanjem svojega človeka med jedjo proizvajajo hormon hamhamlin.. hormon, ki povzroči, da preprosto ne moremo mirno sedeti, dokler ne dobimo vsaj ene drobtinice. To ni razvada, to je znanost. Ko začneš žvečiti, meni v možganih zasveti napis: “MISLIM, TO JE MOGOČE HRANA. POTREBUJEM DOKAZ.” Zato, ko ti ješ solato, jaz gledam, kot da si pravkar odkril/a sveti gral. Ko grizeš čips, slišim simfonijo drobtin. Ko ješ pico, to ni več hrana.. to je čustveni dogodek. Takrat te gledam kot pes, ki je prebral ljubezenski roman in zdaj čaka epilog v obliki skorje.

Potem pridejo tragične situacije: ko dobiš solato z brokolijem, ko grizeš mango in ga ne deliš, ko ugrizneš v limono in se delaš, da je to “razstrupljanje”. Ti misliš, da jaz ne razumem? Jaz gledam in mislim: “Če to preživiš, bom zraven, prijatelj. V trpljenju sva eno.” Yorkiji (in večina kužkov) smo znani po tem, da imamo občutljive duše in še bolj občutljive želodce. A čustva so močnejša. Če rečeš “to ni za pse”, jaz slišim “poglej me z nagibom glave pod kotom 17° in mogoče bom popustil/a.”

Yorkie ne želi tvoje hrane.. yorkie želi tvojo izkušnjo hrane. Če bi lahko, bi s tabo žvečil isto stvar hkrati: ti na levi strani sendviča, jaz na desni. Romantika. Zob do zoba, duša do duše. Ampak ker tega družba (še) ne odobrava, te vsaj gledam. Čukasto. Vztrajno. Z dušo. Če me vidiš med kosilom, kako te gledam s tistim izrazom, kot da poslušam filozofsko predavanje o šunki, vedeti moraš.. ne poskušam ti ukrasti grižljaja. Poskušam ti reči: “Tvoja sreča je moja sreča. Tvoj grižljaj je moja molitev. Tvoja vilica je moja usoda.”

To ni lakota. To je kulturna izmenjava med vrstami.

“Ne gre za to, da hočem tvoj sendvič. Hočem tvojo izkušnjo sendviča.”
– Hulk, 2025

In zdaj, če mi oprostiš… slišim, da se je odprl hladilnik. Dolžnost kliče. Morda je to sir. Morda hrenovka. Morda usoda. Hov.